Pozeje je krenil na drugo pobočje, da si iz gorskega potoka nalovi nekaj slovečih kozjaških postrvi, hoteč se prikupiti gospe Skalovnikovi, gostilničarki v Zalesju. Z ribarjenjem se je precej zamudil. Nad dolinske hribe se je že spuščala svetla poletna noč, zagrinjajoč vse naokrog, grmovje in drevesa, skale in planinske trate v nerazločno gmoto, iz katere se je svetlikalo apnenasto kamenje, podobno raztresenemu okostju davno poginulega velikana.