se je zares pomiril, in prijatelja sta še dolgo hodila po beli, z mesečino obliti cesti med Zalesjem in Gradiščem, se pogovarjala o bližnji vojaški bodočnosti in se spet in spet vračala k Vidi.
»Takoj ko se vrnem, ti pridem sporočit, kako sem opravil,« je obljubil v svitu polnočnih zvezd, nakar sta se prijatelja vendarle poslovila.
, ki mu ni bilo do spanja, se je zatekel na vrt k svojim cvetlicam, katerih opojni duh je vzbudil v njem spomin na srečno uro, ko je z sedel v cvetličnem šotoru ...