Spravimo se drug drugemu izpred oči, in konec bo vseh prepirov in pretepov!«
Lovreka je močno srbela noga, da bi z njo učinkovito in jasno pokazal izkušnjavcu najkrajšo pot po bregu, vendar se je premagal, pa še to iz obzirnosti do njegovih sivih las. Znova in znova je spoznaval, da se Miklausin resnično ne zna vživeti v duševnost drugega človeka in zna misliti samo nase; kakor samopašni voznik na javni cesti je, ki se niti malo ne ozira na druge.