Njena spokojnost ob umirajoči materi je blagodejno vplivala na zbegana otroka, zlasti na Polonico, ki je neprestano jokala. Po vztrajnem močenju z vodo in rahlim natiranjem srčne strani je bolnica kakor nerada odprla oči in z meglenim pogledom, ki se je le počasi jasnil, motrila obraze nad svojo posteljo. Poskušala je tudi nekaj povedati, a njene besede so bile preslabotne, da bi bile potrkale na ušesa.