Pomiril se je in potrpežljivo čakal na teto. Spodaj pred hišo pa so se že zbirali ljudje, razburjeno razpravljali, tekali sem in tja, klicali povelja. Nemir se je krepil, znamenje, da je ob Miklausinovem truplu vedno več vaščanov, po katere je bila stekla stara Andrejčevka.