Bolna žena je težko zahropla, in lepa, predraga slika je hitro izginila. Čisto počasi se ji je začela vračati zavest, vendar ni prišla do popolne jasnosti. Spet in spet se je izmučena duša utapljala v pretekle dneve, v tista polgrenka, polsladka mladostna leta, ko je kot revna dekla služila pri Gradnikovih na Belem dvoru, ko je rada pogledovala za stasitim gospodarjem, ne da bi si bila upala sama sebi izdati skrivnost svoje ljubezni.