Čisto odkrito je priznal, da je že dolgo želel obračunati z mrzkim človekom, ki venomer blati Miklausinovo ime in ga poskuša osramotiti. Opisal je ves dogodek, Lovrekovo zmago in svoj poraz (z rdečico sramu na svojem prijetnem, očetovemu zelo malo podobnem obrazu). Med pripovedovanjem je starec nemirno begal po sobi in s stisnjenimi ustnicami sprejel ob koncu Ulrikovega poročila njegov bolestni izbruh: