V prijetni pozabi je stal vrh sadovnjaka in se z enakim užitkom kot že tolikokrat poprej opajal ob pogledu na ponosno pročelje starodavnega poslopja, dolgo potegnjene hleve in kozolce, rumeneče njive in zelene travnike ter temačni ribnik pod njim, ko so ga zmotili krevsajoči koraki starega dninarja. Komaj je od njega zaslišal usodne vesti - smrt avstrijskega prestolonaslednika ga je samo vznemirila, toda pretep in poraz njegovega lastnega otroka ga je presunil -, je brez nadaljnjih poizvedb odhudouril proti trgu. V njegovem srcu, v njegovih mislih je bil otrok prvi, to se je zdaj pokazalo.