Nad žitnim poljem, valujočim v zlatu zadnjih sončnih žarkov, je škrjanček drobil svojo večerno molitev, za vodo je nekdo klepal koso - pek, pek - in s ceste je v drdranju lojtrskega voza, polnega petrovških romarjev, donela pobožno zategnjena pesem. Lovrekovi čuti, ki so sicer verno pristrezali raznolike vtise, pa jih niso puščali do same zavesti: v njej ni bilo prostora niti zanje niti za kaj drugega. Kakor zvezde vodnice so blestele pred njim Vidine vlažne oči in kakor razodetje so mu odmevale v duši njene besede: