To poldobrovoljno in polzbadljivo čvekanje Lovreka ni več doseglo. Vračajoč se proti domu, je enakomerno prestavljal nogi, ne da bi imel občutek hoje. Nad žitnim poljem, valujočim v zlatu zadnjih sončnih žarkov, je škrjanček drobil svojo večerno molitev, za vodo je nekdo klepal koso - pek, pek - in s ceste je v drdranju lojtrskega voza, polnega petrovških romarjev, donela pobožno zategnjena pesem.