Gradnica pa se je zagledala v razumnega in dobrega sinka, ki je s svojimi otroškimi močmi nevede poskušal olajšati neznosno breme, težeče njene bolne rame. Prikovana na posteljo je morala brez odpora gledati, kako izginja po očetovi krivdi kos za kosom dediščine njenih otrok v nenasitne malhe trških pijavk in oderuhov. Spočetka se je upirala prihajajočemu zlu, toda trud, neprestana skrb in žalost so naposled docela razrvali njeno živčevje in ji oslabili srce, tako da je pri najneznatnejšem naporu izgubljala zavest.