Omahovaje se je dvignil in kakor vinjen butnil skozi vrata. Kmalu so njegovi težki koraki zaropotali po stopnicah in se izgubili zunaj na trati. Ko je odpiral okno na koncu hodnika, je še videl, kako je begunec ob živi meji z globoko povešeno glavo hitel po bregu navkreber in čez hip izginil v bukovem gozdu, ki se je temnozelen lesketal v opoldanski sinjini poletnega dne.