Sodnik, Miklausinov lovski prijatelj in tudi sam ponemčenec nekje iz mariborske okolice, je v zadregi okleval. Ni se rad zameril vplivnemu trgovcu, a njegova pravna zavest je bila še vedno dovolj močno razvita ter je terjala od njega kar najstrožjo nepristranskost. Po kratkem premisleku je torej ugodil Lovrekovemu predlogu in zaslišal obe priči, ki sta točno ponovili razgovor v toženčevi trgovini.