Ah, kako prijetno je bilo hoditi v tem hladu. Tako spokojno je bilo tukaj, pripravljeno za sanje, polno mehke otožnosti, ki ne boli, in samote, ki ne ubija. V Lovrekovi duši so se prebujali spomini na minula leta otroške sreče, vsiljevale pa so se mu tudi temnejše predstave, ki jih je sprva odganjal z žalostjo in nazadnje s srdom.