»Teci, teci!« krikne ves iz sebe in se tudi sam spusti v dir. Zaljubljeni obup ga je v trenutku minil, kakor da ga je odpihnil veter; nadomestil ga je strah, neizrekljivi strah, da teta umre, preden bo on, nehvaležnež, sploh mogel priti do njene smrtne postelje. Samo je pustil revo v njeni bolezni, raje je sledil goljufivim upom in praznim željam svojega srca.