Obrizgan in oškropljen je omahoval dalje, dokler ni drugod spet zagazil v blato, da je mukoma izdiral noge iz njega. Notranji vihar je vrtinčil njegove misli in podiral v sanjah postavljene gradove: za seboj je puščal le ruševine, zmedo in puščobo, nad katero se je pošastno razprezala osamelost. Kam naj nameri svoj korak?