Iz neodločnosti ga je rešil nadučitelj, ki se je po kosilu oglasil na Gradišču, češ da utegne samo mimogrede pozdraviti teto, sicer je namenjen v Loko pri Razborju. Starka, ki se je tisti dan na soncu počutila veliko bolje, je sama prigovarjala nečaku, naj vendarle pospremi prijatelja. Ta se je presrečen odzval in natihem blagoslavljal dobro teto.