Kako pravljično lepa je kotlina, v kateri kraljuje ponosno poslopje, do polovice obkroženo z vrhovi temnih smrek, kakor da je odmaknjeno od resničnosti ... Z razprtimi rokami stopi dva ali tri korake proti njemu.
Iz polgrenkega in polsladkega sanjarjenja ga prebudi Poloničin glas, ki nekoliko vznemirjeno zapoje skozi odprto kuhinjsko okno: