Grofova smrt, ki je tako bolestno odjeknila v Lovrekovi duši, je začela v njegovem življenju, ne da bi bil slutil, novo obdobje, polno bridkosti, preizkušenj in neprijetnosti. Iz Poloničinega zadnjega pisma je zvenel komaj prikrit strah glede tetine bolezni, govorilo pa je tudi o novih Miklausinovih naporih, češ da spet kljubuje Gradnikovim. V Lovrekovi odsotnosti si je bil omislil na Belem dvoru veliko vrtnarijo, s katero je povzročal Gradišču vedno občutnejšo škodo.