Po polurni hoji se je Lovrekov pogled iznenadeno ustavil na mogočnih zidovih harancourtskega gradu, ki je kakor nemi velikan iznenada zrasel za drevjem. Tiha veličina in veličastna preprostost zgradbe sta se dovršeno spajali z okolico, ki je polagoma prehajala v megleno ravan, omejevano na severovzhodu s temnim smrekovim gozdom. Po sredini je reka Saona zarisavala vanjo svoje bleščeče truplo, katerega svetlikajoča se površina je spominjala na luskine silne kače.