Kostanji starega drevoreda so bili še goli, a na hrapavem lubju so se že grbančili popki, na vejah ščebetali ščinkavci, v grmovju so se prepirali vrabci in v vrhovih odpevali kosi - same priče bližajoče se pomladi.
Po polurni hoji se je Lovrekov pogled iznenadeno ustavil na mogočnih zidovih harancourtskega gradu, ki je kakor nemi velikan iznenada zrasel za drevjem. Tiha veličina in veličastna preprostost zgradbe sta se dovršeno spajali z okolico, ki je polagoma prehajala v megleno ravan, omejevano na severovzhodu s temnim smrekovim gozdom.