Vlakovodja zatrobi in deklica seže s hlastno kretnjo v Lovrekovo hrepeneče iztegnjeno roko.
»Pogosto se vas bom spomnila!« zamrmra s povešenimi očmi in se nato vrne k svoji družbi. S premikajočega se vlaka vidi med mnogimi pozdravljajočimi rokami tudi njeno in čuti, da velja njeno mahanje samo njemu, njemu edinemu.