Deklica je prebledela, kdo ve, ali od jeze ali od sramu, in se s povešeno glavo obrnila k Lovreku.
»Oprostite!« je zašepetala in odhitela, ne da bi bila počakala na brata, ki je od daleč z oholim pogledom in z zdolgočasenim obrazom premeril osramočenega fanta in ga omalovažujoče opozoril: