Polonica je z nežno skrbnostjo dvignila ranjenca in ga, podpirajoč njegovo ramo, počasi odvedla k teti v kuhinjo.
»Pa ga le ima rada, tega dolgočasneža,« si je zamrmral in pričel zbirati zelenjavo. »Kdo ve, ali bi tudi ona takole poskrbela zame, če bi se mi kaj pripetilo?«