Dekletce pa je znalo prostodušno čebljati in ga je obsipalo s takšno ploho vprašanj o lepi in njenem grofovskem ženinu, o votlini in njenem odkritju, da se je končno tudi sam razvnel in s svojim živahnim pripovedovanjem vzbujal njeno pozornost.
Samotna tišina starodavnega svetišča jo je navdajala s spoštovanjem, a tudi z grozo. Nehote se je oklenila svojega spremljevalca.