Ljudje so pač zmajevali z glavami, vendar so se kljub vsemu predajali čarom lepih poznojesenskih dni, ki jih je usoda poklonila stvarstvu, preden se je odelo v belo mrliško odejo.
Na Gradišču je okrog razvalin in po zelenem grebenu kar mrgolelo ljudi. Večinoma so posedali na prijazni ploščadi pod oglednim stolpom, odkoder so si z vzhičenjem ogledovali dolino, kakor pestra preproga razprostrto in širečo se pod njimi prav do vznožja planin, kjer je izginjala v megleni sinjini daljave.