»Po vsej pravici,« je menil grof in župnik je priznavajoče prikimal.
Ko so se v mraku prijatelji poslovili od gostiteljice in otrok ter sta teta in Polonica izginili v kuhinjo, da pomijeta posodo, je z zvestim še obsedel v sobi. Njuni pogledi so romali k raztresenim, vlažno sevajočim dolinskim, ki so ponekod samevale, ponekod pa so se zgoščale v svetle kepe, kakor da je padel na zemljo roj kresnic.