»Zdaj razumeš,« je nadaljeval grof, čez nekaj časa, »zakaj me je Marinovo poročilo takoj spravilo na pot k vam: vzbudilo mi je upanje, da odkrijemo vsaj kakšno, čeprav še tako neznatno sled, ki nam razjasni usodo ubogega dekleta. Moja želja je, da nemudoma pričnemo z raziskovanjem, za potrebne delavce pa se bo pobrigal moj oskrbnik.«
je prikimal in nato z nenadno kretnjo gospodu ponudil svojo roko, ki jo je ta sprejel z nasmeškom in mu jo toplo stisnil.