mu je moral na kraju samem natančno poročati o svojem odkritju, mu pokazati skrivni vhod v votlino in ga poučiti o dosedanjih raziskovanjih. Ko sta stala pred staro kapelo, se je grof zatopil v premišljevanje, ki je trajalo več minut, podobno tihi molitvi ali pa neslišnemu razgovoru z nevidnim spremljevalcem. Obrnil se je k dečku, mu rahlo položil svojo roko na ramo in dejal, upirajoč vanj svoj dobri pogled, s tihim glasom: