Na cvetno nedeljo je na Gradišču iznenada potrkal na vrata grof d'Harancourt, ljubezniv in prijazen kakor vedno, toda za spoznanje resnejši, nekako utrujenejši. mu je moral na kraju samem natančno poročati o svojem odkritju, mu pokazati skrivni vhod v votlino in ga poučiti o dosedanjih raziskovanjih. Ko sta stala pred staro kapelo, se je grof zatopil v premišljevanje, ki je trajalo več minut, podobno tihi molitvi ali pa neslišnemu razgovoru z nevidnim spremljevalcem.