Lovreku žilica ni dala miru. Pobral je nekaj drobnih kamenčkov in jih s spretnim lučajem zagnal med kokošad, ki se je v blaznem strahu razletela na vse strani, kakor da je padel nad njo izpod neba. Frfotanje in kokodajskanje je privabilo k oknu teto, ki se je zaskrbljeno razgledovala naokrog in mirila preplašeni kokošji rod.