Pred njimi se je odprl nizek in ozek hodnik, iz katerega jim je seval naproti slaboten pramen svetlobe, podoben bledi roki zaprtega obsojenca.
, ki je kot izvidnik prodiral naprej, je hitro izginil v rovu, a že nekaj trenutkov kasneje se je s skrivnostno‐veselim obrazom primuzal nazaj in molče povabil prijatelja, naj mu sledita. S pripognjenimi glavami so se pomikali po rovu, pozneje pa, ko se je zožil, so se celo spustili na vse štiri.