Zvečer je bilo nebo jasno, kakor da je pomito, in grebeni planin so zažareli najprej v temnem škrlatu, ki je polagoma prehajal v nežno zmes rožnate barve. V nastopajočem mraku, ki se je rahlo spuščal na zemljo, pa je vedno bolj temnela in končno ugasnila. Tiho pevaje je poganjal nasičeno čredo domov in si tako odganjal razburjenost, ki ga je vedno močneje prevzemala.