Dva razloga sta ga zadrževala, da ni pobegnil takoj ob nastopu toplejših dni. Bal se je, da bi si z begom ne zaprl za dolgo časa, najmanj pa do polnoletnosti, vrnitve na Gradišče, še bolj pa mu je bilo žal prekinitve tako uspešnega učenja, ki bi se zdaj bilo spet lahko pričelo. Tu in tam je že razmišljal, ali bi ne ostal, zlasti, ker so ga Hojanovi od tistega dne pustili pri miru.