Opotekaje se odhiti v noč, pa se sredi poti ustavi, zgrudi na kolena in zakrili z rokama proti nebu; iz globine njegove izmučene duše prikipi vroča molitev za vse mrtve, za, mater, za ves Gradnikov rod in zase, zase najbolj.
Njegovo trudno telo se komaj privleče do ležišča, burne misli v glavi so kakor izbrisane, edino nepremagljiva želja po spanju gospoduje v njem. Vendar se poleg nje čisto na dnu srca giblje nekaj sladkega: kakor žlahtna vzcveta v njem sladek občutek, občutek deteta, nad katerim nenehoma bdijo skrbne in ljubeče oči ...