Nabijanje in kolobarjenje je polagoma pojenjalo, in Lovreku se je zazdelo, da se vse okrog njega odeva v rudasto zarjo, kakor v nočnem požaru, ko bije plat zvona in sikajo krvavi plameni proti nebu. Vedno močnejša, bolj in bolj ščemeča je svetloba, orjaški zublji švigajo kvišku, od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano prasketanje, pokanje gorečih ostrešij in celi roji žarečih in pekočih isker se vidijo ... Usipljejo se nanj, kakor da ga hočejo zasuti ...