Nemara zato, ker je bil do Lovrekovega prihoda kot najmlajši sin sam na dosegu trdih pesti ter se je hotel zdaj do sitega naužiti sladke zavesti močnejšega.
Njegovim očem se pogosti dečkovi sprehodi k skali niso dali prikriti in tako ga je nekoč pričakal, ko se je ta ves pobit vračal v hlev. Dan je bil posebno otožen, skoraj mračen, in nad dolino je kakor mrtvaška rjuha ležala gosta megla, nad katero so z zateglim piskanjem križarili potepajoči se vetrovi.