Snega večinoma ni bilo več, toda v žalostno puščobo rjavkastih polj so s pobočij dolinskih hribov še vedno segali beli jeziki, podobni lovkam ogromne hobotnice, ki drži svoj plen in ga ne mara izpustiti. In z razočaranimi vzdihi se je deček vsakokrat vračal v hlev, potuhnjen in splašen, boječ se svojih preganjavcev.
Pač so se bili ti v poslednjem času nekam naveličali svojega rabeljskega posla, morda so se nemara natihoma bali molče trpečega, samo z zobmi škripajočega fanta, ki se jim je umikal kakor potepen pes, samo eden izmed njih, najmlajši sin, ni poznal nikakršne utrujenosti in nobenega strahu.