V brezmejnem hrepenenju je vohljal po zraku, da bi ujel polet pomladnih vetrov, katerih pohod z juga bi razklenil tudi njegove okove. Toda nad dolino so se še vedno vlačile umazane megle. Snega večinoma ni bilo več, toda v žalostno puščobo rjavkastih polj so s pobočij dolinskih hribov še vedno segali beli jeziki, podobni lovkam ogromne hobotnice, ki drži svoj plen in ga ne mara izpustiti.