Posebno Hojanovi sinovi so bili radodarni z njimi: ob sleherni nevšečnosti, ki jih je bilo zdaj v dolgi zimi na pretek, so si dajali duška s klofutanjem, lasanjem in drugimi ljubeznjivimi prijemi. Ubogi fant se jim je kakor preganjana divjad umikal in skrival, hkrati pa je postajal nezaupljiv in zakrknjen, in v njegovi duši se je vžigala krvoločna maščevalnost, sproščajoča se v temini hleva z izbruhi divje, toda onemogle jeze. Krvoločni naklepi so postajali najljubša vsebina njegovih sanj.