Kakor razdraženi sršeni so krilili lovci okrog Miklausina, kričali vsevprek in se podvizali, da čim glasneje in očitneje izrazijo svoje ogorčenje. Nekaj izmed njih pa jih je obsedelo z zamišljenimi obrazi pri mizah in kar nič se jim ni mudilo k mrko zročemu mogotcu, ki se je delal, kakor da ne najde pravih besed, sluteč, da ga ni med njimi človeka, ki bi mu v srcu ne bil privoščil pravkaršnjega poraza.
Najbolj nesrečni so bili številni skledolizniki, ker so se bali predčasnega zaključka gostije, vendar so v svojo srečo precenjevali Miklausinovo občutljivost in še bolj njegovo prisebnost.