Tam se je sicer s težavo pobiral s tal, a na njegovih ustnicah je še vedno poigraval skrivnosten smehljaj: smehljaj tistega, ki pozna in izpričuje resnico in trpi zanjo. V tisti uri je z veliko jasnostjo začutil, da se je s svojim dejanjem za dobršen del približal tako očetu kot Belemu dvoru ...
Ko so se zaprla vrata za njim, hrup v sobi ni pojenjal.