Množica rok se je poželjivo stezala proti dečku, ki sta ga v naslednjem trenutku pograbila in in ga s takšno silo sunila skozi vrata, da je zviška odletel v lopo. Tam se je sicer s težavo pobiral s tal, a na njegovih ustnicah je še vedno poigraval skrivnosten smehljaj: smehljaj tistega, ki pozna in izpričuje resnico in trpi zanjo. V tisti uri je z veliko jasnostjo začutil, da se je s svojim dejanjem za dobršen del približal tako očetu kot Belemu dvoru ...