Po trenutnem premolku, sledečem tej kleveti, je lovska družba pritrjujoče zahrumela, kakor da se je šele zdaj spomnila, na čigavi strani se mora sukati. Z nekoliko pretirano vnetostjo je pritrjevala Miklausinu, ki je z negibnim, zaničljivo skremženim obrazom opazoval svojo žrtev. Prvotna zmedenost in negotovost sta ga bili zapustili in zdaj je bil prežet z eno samo željo: pritisniti to mlado jasno čelo, na katerem je čital brezmejen ponos, tako trdo k tlom, da bodo vsi razločno spoznali, kdo je Miklausin, fant sam pa občutil njegovo premoč.