Medla luč je obsvetila prepadli obraz Gradnikovega Lovreka, jutrišnjega godovnjaka, in pokazala njegove drhteče mlade ustnice, povešene roke in široko odprte, kakor v nemoči strmeče oči. Deček je stal nekaj trenutkov kakor prikovan na istem mestu, nato globoko vzdihnil in z onemoglim gibom odprl duri. Med podboji se je še enkrat obrnil, z bolestno spačenim obrazom pogledal v gorečo temo nevihte, nato pa kakor splašena divjačina hušknil po stopnicah v prvo nadstropje.