Izginili so nemir in dvomi, hrepenenje in otožnost, izginil je občutek osamelosti - vse se je razpršilo kakor jutranja megla, ki je zmanjka v mogočnem žaru sonca. Ni izginilo brez sledu: namesto večne nezadovoljnosti in neutešenosti je njegovo dušo polnila tista mehka spokojnost, ki jo zmoreta dati človeku samo nepokvarjena narava in pametno delo.
Tako je pomenilo tisto poletje za Lovreka dobo najuspešnejše rasti, ne samo duha, marveč tudi telesa.