Deček se je zares potrudil ter opisal svoje dosedanje doživljaje kolikor mogoče neosebno, vendar je kljub temu njegova zgodba zvenela kakor obtožnica, ob kateri se je bolj in bolj razvnemal. Ko je končal, je nastopil kratek premolk, med katerim je upiral nekako pričakujoče svoje poglede na učitelja, ki je molče kadil in spuščal sivkaste oblačke dima iz ust.
»Ti,,« je povzel čez nekaj časa, »pripisuješ menda vso krivdo Hojanovim, zlasti staremu gospodarju ...