Ležal je na soncu in se predajal svojim čustvom, ki so se zapletala v mrežo nejasnih razpoloženj.
Takšnega ga je našel učitelj, ki se je bil nekega poletnega dne nepričakovano pojavil pred stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi, visoko po Smodivnkom, v bližini grmečega slapu, nad katerega vihrajočo grivo se je kadila belkasta, iz tisočerih kapljic stkana meglica.
»No, tebi se pač ne godi slabo,« se je nasmejal učitelj v pozdrav, vendar se je takoj zresnil, ko je opazil vlažno svetlikanje v dečkovih očeh.