In kar je bilo najslabše: niti ga ni bilo te misli strah niti ni čutil volje, da bi se bil ustavljal grozečemu izmikanju od samega sebe. Ležal je na soncu in se predajal svojim čustvom, ki so se zapletala v mrežo nejasnih razpoloženj.
Takšnega ga je našel učitelj, ki se je bil nekega poletnega dne nepričakovano pojavil pred stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi, visoko po Smodivnkom, v bližini grmečega slapu, nad katerega vihrajočo grivo se je kadila belkasta, iz tisočerih kapljic stkana meglica.