Dan za dnem je poležaval na tratah, gledajočih v dolino, s koprnečimi pogledi spremljal jadrni polet belih oblakov, ki jih je gonil veter po visokem nebu in jim na prečudne načine spreminjal podobo, dan za dnem je sanjaril o srečnem dnevu, ki ga povede s teh hribov, in dan za dnem zavidal pticam, ki so v veseli svobodi z drevesa na drevo, z vrha na vrh.
Nerazumljiva čustva so mu polnila prsi, vendar si svojega stanja ni znal razložiti. Imel je vse preveč časa in letos ni vedel, kaj bi z njim počel, ker mu notranji nemir ni dopuščal, da bi se bil poglobil bodisi v obdajajočo ga naravo, bodisi v kako delo.